Od poznih tridesetih let prejšnjega stoletja so Velika Britanija, Nemčija, ZDA in druge države začele preučevati superzlitino. Med drugo svetovno vojno so raziskave in uporaba superzlitin vstopile v obdobje močnega razvoja, da bi zadovoljili potrebe novih letalskih motorjev. V zgodnjih štiridesetih letih 20. stoletja je Britanija zlitini 80Ni-20Cr najprej dodala majhno količino aluminija in titana, da je nastala faza γ za ojačitev, in razvila prvo zlitino na osnovi niklja z višjo trdnostjo pri visokih temperaturah. Hkrati so ZDA, da bi se prilagodile razvoju turbopolnilnikov za batne letalske motorje, začele izdelovati lopatice iz zlitine na osnovi kobalta Vitallium.
Inconel, zlitina na osnovi niklja, je bila prav tako razvita v Združenih državah za izdelavo zgorevalnih komor za reaktivne motorje. Kasneje, da bi še izboljšali visokotemperaturno trdnost zlitine, so metalurgi zlitini na osnovi niklja dodali volfram, molibden, kobalt in druge elemente, da bi povečali vsebnost aluminija in titana, ter razvili vrsto vrst zlitin, kot kot britanski "Nimonic", ameriški "Mar-M" in "IN" itd. Različne superzlitine, kot so X-45, HA-188, FSX-414 in tako naprej, so bile razvite z dodajanjem niklja, volframa in drugih elementov do zlitin na osnovi kobalta. Zaradi pomanjkanja virov kobalta je razvoj superzlitin na osnovi kobalta omejen.
V štiridesetih letih prejšnjega stoletja so razvili tudi superzlitine na osnovi železa. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so izdelovali A-286 in Incolo 901. Vendar pa so se zaradi slabe visokotemperaturne stabilnosti od leta 1960 razvijale počasi. Sovjetska zveza je okoli leta 1950 začela proizvajati superzlitine na osnovi niklja razreda "Ð", kasneje pa je izdelala serijo "ÐÐ" deformiranih superzlitin in
